Kako se upreti

27. april je v Sloveniji praznik upora, s katerim obeležujemo dan upora proti okupatorju ter se spominjamo ustanovitve Osvobodilne fronte (OF) leta 1941. Gre za spomin na partizanski upor proti nacističnemu okupatorju, ki je pomembno prispeval k porazu nacizma ter preživetju slovenskega naroda.

Kako pa danes misliti upor? Živimo v drugačnem času in sistemu. A po svetu tudi danes divjajo vojne in se izvajajo genocidi. Peščica najbogatejših ima več premoženja kot revnejša polovica človeštva skupaj, neenakost se krepi. Nebrzdano izčrpavanje virov poganja podnebne spremembe, ki bodo imele dramatičen vpliv na življenja (predvsem revnejših) ljudi. Tehnološki giganti so ustvarili platforme, ki so za človeške možgane zasvojljive in na katerih iz naših podatkov kujejo dobičke. Kdor ima kapital, ima moč in ta je pogosto pomembnejša od politik, regulacije, preživetja planeta, življenj otrok, mednarodnega prava, obstoja naroda.

Spremembe se zdijo nujne in težko si jih je predstavljati brez upora. Posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranih palestinskih ozemljih Francesca Albanese je ob obisku Slovenije julija lani za N1 dejala: "Moramo se združiti in ponovno vzpostaviti sistem, kjer država nadzoruje finančna sredstva in kapital. Ja, lahko, da bomo morali kaj žrtvovati. A tudi partizani so sprejeli izjemne žrtve, da so nas osvobodili. In zdaj moramo biti mi partizani tega časa. V oblekah! In si priboriti svobodo nazaj."

Ampak ali je to sploh mogoče? Je upor mogoč? Kakšen upor je mogoč danes? Kaj pomeni biti upornik? Ali je upor samo še mit? Ali pa način življenja? O tem smo povprašali štiri sogovornike, ki so o uporu v današnjem času razmišljali vsak na svoj način, vsak na svojem polju: kolumnista, sindikalista in aktivista Miho Blažiča, sociologa Primoža Krašovca, raziskovalko novih tehnologij Nejo Berger in Ženski pevski zbor Kombinat.

Miha Blažič: Če nisi organiziran, je vprašanje, kaj čakaš

Kako danes razmišljati o uporu?

Večina ljudi meni, da bi se bilo treba upreti, a zaplete se pri vprašanju, proti komu, čemu in na kakšen način. Tukaj trčimo ob veliko zmedo, vidimo, da se je zgodila velika dezartikulacija družbenih razmerij. V zadnjih desetletjih smo se močno individualizirali, družba temeljni na potrošniški logiki. Odnose med nami mediira naša lastnina. Veliko bolj kot s tem, da smo delavci nekih obratov ali pa prebivalci nekih krajev, državljani neke države, pripadniki nekega naroda, se poistovetimo s svojim položajem potrošnika: sem lastnik nepremičnine, lastnik določene znamke avtomobila, gledalec te in te serije, sledim tem in tem profilom na socialnih omrežjih. Tudi politika nas nagovarja kot individualne potrošnike – kaj bo neka sprememba pomenila za tvoj žep. Daleč od tega, da bi bilo to naravno stanje; to je stanje poznega kapitalizma, načina, kako se družba danes reproducira. Kaj bi pomenilo upreti se, ne vemo, saj je v tem sistemu upor zreduciran na le še eno potrošniško izbiro – živiš malo drugačno življenje, voliš neko drugo stranko. Gre za pasivno dejanje posameznika, namesto aktivno dejanje skupnosti, razreda.

Kam to pelje?

V to, da kot družba ne moremo imeti nobene vizije, usmeritve, niti moči, da bi se o čemer koli lahko odločali. Gre za zahteve kapitala, za algoritem, pri čemer ljudje nimamo moči izbirati. To se zdaj kaže na vseh ravneh. Večina Američanov si ne želi vojne v Iranu, pa vseeno vojna je – čeprav sploh ne vedo, zakaj so tam. Neka vsemogočna sila vodi to vojno in nihče nima moči, da bi ji rekel: Ne, počnimo raje kaj drugega. Lahko se le opredeliš do te vojne, a to je samo še ena od potrošniških izbir. Je nekaj, kar napišeš na družbena omrežja, ne opredeljuje pa političnih izidov.

Nekaj podobnega se dogaja nam: vsi hočemo javno zdravstvo, a ga izgubljamo. Vsi si želimo, da bi bilo za nas poskrbljeno v starosti, a še tiste sisteme socialne varnosti, ki jih imamo, bomo izgubili. Vsi želimo obvarovati zdravo okolje za prihodnje generacije, a za to ne naredimo nič. Vsi vemo, da nočemo vojn in da nočemo biti militarizirana družba, a to postajamo. To se odvija po nekem avtomatizmu in mi kot družba nimamo nobenega glasu pri tem. To je smer popolne nemoči. V prihodnost nas peljejo zahteve kapitala, ki delujejo proti ljudem in ki vodijo v uničenje.

Ali je torej upor sploh mogoč?

Ne bi se vprašal, ali je mogoč, upor je dejstvo. Do upora tudi ves čas prihaja, četudi mogoče ne na neki zelo množični, zelo vidni ravni. Zagotovo bo upora še zelo veliko, vprašanje pa je, kakšen bo. Ali bo to upor, ki ga bodo kooptirale vladajoče sile, da lahko nadaljujejo s svojim programom uničevanja, ali pa bo to upor, ki bo koristil delavnim ljudem. Ključni problem je, da nimamo skupne artikulacije.

Trenutno je največji upor v državi upor proti davkom, proti dodatni obdavčitvi za dolgotrajno oskrbo, zahteva za razbremenitev plač. Obstajajo določene politične sile, ki dobro mobilizirajo ta upor. A tudi ta upor temelji na individualni percepciji sveta – kaj je dobro za moj žep? Vidimo samo to, da bo na plačilni listi malo višji znesek, tega, da bomo posledično vsi, razen najbogatejših, na slabšem, pa nismo sposobni videti.

Pred nekaj leti smo v času korone videli množične upore, bili so legitimni. A tudi ti so se artikulirali na individualni ravni: Jaz se nočem cepiti. Ali je to legitimna izbira ali ne, pustimo. Ni pa bilo artikulacije o tem, kakšno prihodnost želimo.

Ni vprašanje, ali se bodo ljudje upirali, ampak ali nam bo uspelo najti skupni imenovalec, oblikovati skupne cilje. To je bistveno težje, saj terja ne le upor, ampak tudi organizacijo. V naši družbi je trenutno zelo dobro organiziran kapital. Imajo svoje močne zbornice, lobistični vpliv, medije, influenserje, vpliv v lokalnih okoljih in širše. Delo pa te organizacije nima – sindikati te funkcije ne opravljajo, nihče drug tudi ne. Ljudje nimajo kanala, da bi oblikovali kolektivne zahteve. Danes je torej velik izziv zgraditi velike organizacijske platforme, ki bodo temu uporu lahko dale politično artikulacijo.

Izraz neke vrste upora je tudi obračanje k strankam, ki se predstavljajo kot protisistemske. Na parlamentarnih volitvah pred nekaj tedni je veliko glasov dobila stranka Resni.ca, ki se je promovirala kot stranka, ki v zvezi z EU govori o suverenizmu, zavrača članstvo v Svetovni zdravstveni organizaciji, dvomi o znanstvenih dognanjih … Je to legitimen način upora?

Genialnost Resni.ce je v tem, da pove na glas, kar večina ljudi čuti – tudi dvom o kredibilnosti mednarodnih institucij, potrebo, da gre razvoj države v neko drugo smer, da se sedanji politični establišment razbije in zamenja z nečim drugim. A spet nagovarja upor brez artikulacije. Ljudje iz povsem legitimnih razlogov podprejo to, a kaj sledi? Še nekaj poslancev, ki si debelijo svoj osebni karierni in finančni portfolio in ki bodo mirno glasovali za vse sistemske, neoliberalne ukrepe, ki jih bo vlada ponudila – za ukinitev lastnih zdravstvenih, pokojninskih, socialnih in drugih pravic.

Upor proti cepljenju, ki so ga izvajali številni podporniki te stranke, je bil tudi en od razlogov, da je stranka Svoboda prišla na oblast. Ne nazadnje si je nadela ime Svoboda, kar naj bi bilo povezano s koncem represivnih ukrepov in novim obdobjem svobode. Rekel bi, da je imel največ koristi od tega upora ravno Robert Golob. A s tem ljudskim kapitalom je bilo narejenega premalo v smeri pravih družbenih sprememb. Zdaj spet prihajamo v obdobje golega revanšističnega upora, ki nima jasne artikulacije, kakšne spremembe potrebujemo, da bomo bolje živeli in imeli varno prihodnost.

Politika se je zelo dobro naučila govoriti jezik upora. V končni fazi je bil tudi trumpizem v svoji začetni fazi "uporniški". Tako rekoč uprizorili so državni udar. A ravno to, da je obraz upora v ZDA postal nepremičninski milijarder in zvezdnik resničnostnih šovov, pove, kje je ameriška družba. Da torej upora ne zna in ne zmore organizirati drugače, kot da podpira nekega sebičnega, vase zagledanega manijaka. Mislim, da bomo tudi v Sloveniji začutili okus tega. In upam, da nas bo to spodbudilo k razmisleku, kako bi bil videti resnični upor. Kaj pomeni upreti se sistemu, ki je krivičen, ki pelje v uničenje. Kaj bi pomenilo zahtevam kapitala reči ne in se organizirati na drugačen način. To so bistveno težja vprašanja, s katerimi ne moreš zmagati na volitvah. Od volilnega procesa pričakujemo, da bo ponudil odgovore na vsa družbena vprašanja, a vedno znova vidimo, da ne more.

Kje torej vidite možnost preseganja individualnega in artikuliranja skupnega?

V različnih zgodovinskih obdobjih smo videli različne načine. V določenem obdobju so bili sindikati najbolj množična oblika povezovanja in upiranja. V prvem obdobju po osamosvojitvi so bili sindikati močnejši od katere koli politične stranke. Lahko so zmagali na katerem koli referendumu, ustavili kateri koli zakon. 400 tisoč ljudi je stavkalo. Danes tega ni več. Sindikati nimajo več tako velikega članstva in nimajo enakega vodstva.

Gledati pa bi morali tudi širše, ne le z vidika delovnih mest, ampak tudi lokalnih okolij, stanovanjskega vprašanja – torej vsega, kar povezuje ljudi v skupnih problemih, okoli katerih se organizirajo. To morajo biti izrazi skupnega boja in dobiti morajo skupno koordinacijo.

Mislim, da se načini organiziranja delovnih ljudi šele izumljajo. Šele prebujamo se iz obdobja, ko so bili to Partija, sindikati, politične stranke. Odpira se vprašanje, kaj je tisto, preko česar se lahko ljudje povezujemo? Mislim, da se bo slej ko prej pokazala nuja in da bomo to zmogli. Res pa je, da če bomo želeli vsi skupaj bolje živeti, se bomo morali odpovedati cinični, sprijaznjeni lenobi, ki danes prevladuje v družbi. V smislu, saj nekako bo, bo že nekdo drug rešil namesto mene, jaz sem svoje naredil … Vsak od nas bo moral iti preko sebe in to spremeniti. Ponovno bomo morali spoznati, da je pripadnost neki skupnosti, ki ni samo družinska ali prijateljska, ampak na ravni vse države in v končni fazi vsega človeštva, veliko bolj nagrajujoča in lahko daje smisel. Danes tega ne čutimo. A če želimo preživeti kot vrsta, bomo morali začutiti to skupno pripadnost z enim ciljem.

Kako torej lahko v duhu uporništva danes deluje posameznik? Kaj je – za razliko od upora kot potrošniške izbire – smiselno?

Mislim, da upreti se kot potrošnik je neproduktivno – in to se je že velikokrat pokazalo. Edino, kar kapital "boli", je delavski upor, upor tistih, ki ustvarjamo dodano vrednost in omogočamo dobičke. Zavedati se moramo, da iz te pozicije izhaja naša moč. Brez nas ni ničesar. Samo če se organiziramo in če se zavedamo, da delo lahko tudi ustavimo, smo lahko relevanten faktor.

Ne glede na to, kaj počnem, moram razmisliti, kaj je moja funkcija v neki produkcijski verigi. To je moja moč. Ne glede na to, ali delam v fabriki, javni upravi, ali sem novinar, inženir ali kaj drugega, to delo ima vrednost. Prvi pogoj, da bomo kdaj imeli glas proti tej neverjetni moči kapitala, je organizacija v svojem delovnem kolektivu in tudi širše.

Če nisi organiziran, je vprašanje, kaj čakaš. Če sindikat ne obstaja, je na tebi, da ga ustanoviš.

Dr. Primož Krašovec: Socializem si predstavljajo kot neke vrste kapitalizem, le da imajo oni več denarja

V podkastu na N1 ste pred dvema letoma rekli, da je upor (govorili ste za Ljubljano) drža, celo strategija. Dogodki, kultura, mediji so polni upora in protisistemske retorike, ste dejali, a gre zgolj za način doseganja funkcij in s tem moči. Zakaj je ta uporniška drža tako razširjena?

Benjamin Krnetić (igralec in pisec besedil, op. a.) je nekoč rekel: Eni ufuramo v Cirkusu, eni ufurajo v protestu. Mislim, da je s tem ujel celotno kulturo Ljubljane. Na eni strani imamo množično popularno, komercialno kulturo, ki se na primer dogaja v Cirkusu (klub, op. a.). V internetnem slengu bi to označili za kulturo normijev. To so ljudje, ki jih ne zanima politika ali vsaj ne na način, kot zanima kulturnike ali pa intelektualce. Potem pa so ljudje, ki hodijo na proteste. Mislim, da lahko brez velikega pretiravanja rečemo, vsaj kar se tiče univerze, da se večina pozicij mladih raziskovalcev in večina projektov razdeli na protestih. Gre za neformalno druženje ljudi, ki jih desničarji imenujejo liberalna elita. Vsi so tam. Na vstajah leta 2013 je bila zdajšnja prorektorica filozofske fakultete, verjetno tudi celotni dekanski zbor. Ena rama se podrgne ob drugo, beseda da besedo, "biznis" se sklene.

Spomnim se ikonične fotografije iz časa vstaj leta 2013, na kateri je redna profesorica z vsemi titulami in statusi držala transparent "Dol z elitami". To je ljubljanska mentaliteta v eni sliki: sebe distanciraš od elit, čeprav si to, kar je nekemu imaginarnemu posamezniku absolutno nedostopno. Ta posameznik lahko postane podjetnik, obrtnik, do medijske, intelektualne, akademske elite pa ga ločuje debel stekleni strop iz nezlomljivega stekla. To je ta mentaliteta – jaz, redna profesorica z vsemi titulami in bonitetami ter verjetno okrog 4.000 evrov mesečnega dohodka, nisem elita. Elita je tam nekje drugje.

Torej vi pravite, da je upor, kot ga vidite v Ljubljani, predvsem performativen, lifestyle izbira.

Recimo. Mislim pa, da je tudi način utrjevanja in reprodukcije vsaj dela intelektualno-kulturnih elit. Torej ni samo lifestyle izbira, je pa tudi. 

Pred leti ste v intervjuju za Sobotno prilogo Dela na vprašanje, ali se lahko človeštvo dinamiki kapitala (ki, kot zagovarjate v knjigi Tujost kapitala, ne služi človeštvu) lahko upre, odgovorili: "Vprašanje je, kako se upreti nečemu, kar je do nas indiferentno." In: "Kako se upreti nečemu, kar nas pušča ob strani?" Zagovarjate tezo, da je človeštvo za kapital vse bolj odvečno: "Kritične točke, kjer bi se bilo mogoče upreti in zrušiti kapitalizem, ne obstajajo več. Upor je mogoč le proti nečemu, kar nas zatira ali izkorišča. Če je kapital do človeštva naraščajoče indiferenten in je vse večji del človeštva zanj odvečen, bo vprašanje za človeško skupnost, kako se organizirati na postkapitalistične načine. Ključni problem je, da čeprav je kapital do človeštva brezbrižen, človeštvo ni brezbrižno do kapitala. Poleg očitne strukturne odvisnosti od dostopa do denarja za preživetje smo tudi (dobesedno) zasvojeni s kapitalistično dinamiko tehnoloških izboljšav in intenzivnostjo kapitalističnih medijev, tako da je vprašanje postkapitalizma tudi spiritualno vprašanje." Ali torej ne verjamete, da je smiseln upor proti kapitalizmu, ki bi generiral spremembe, možen?

S tem svojim odgovorom se še vedno večinoma strinjam. So pa tukaj klasični zadržki, kot na primer, kako so se končali dosedanji upori proti kapitalizmu, kako definiramo kapitalizem oz. kako si ga predstavljamo ter kakšen je naš odnos do kapitalizma? Mislim, da teza o zasvojenosti s kapitalizmom še vedno drži. Ko se pogovarjam z levičarskimi intelektualci – sam se pogovarjam večinoma s študenti in udeleženci znanstvenih konferenc, ki večinoma so levičarji – in se začnemo pogovarjati o socializmu, si to predstavljajo kot neke vrste kapitalizem, le da imajo oni več denarja. Njihova imaginacija socializma je, da je še vedno vse isto: še vedno imamo iphone, imamo avtomobile, imamo glasbo, imamo vse te medijske vsebine. Imamo družbene medije, imamo lajke, samo da imajo oni na neki čudežen način malo krajše delavnike in malo več denarja.

Eno vprašanje je torej, ali je globalni, radikalno drugačen ekonomski sistem mogoč, drugo vprašanje pa je, ali si ga res iskreno želimo. Mislim, da smo trenutno odvisni od kapitalizma, mogoče še posebej njegovi kritiki. Večina kritike kapitalizma je, če dam primerjavo s pop psihologijo, podobna zakoncu, ki se pritožuje nad svojim partnerjem. Ves čas kritizira in se pritožuje, če pa ga za nekaj ur ločiš od njega, bo doživel živčni zlom. Gre za obliko toksične soodvisnosti. Ves čas nekaj kritiziramo, a če bi nas dali za tri dni na Kubo, nekam izven turističnih resortov, v Venezuelo ali v Severno Korejo, najbrž ne bi zdržali.

Verjetno si ne predstavljamo, kako bi pogrešali neke stvari, ki se nam zdaj zdijo samoumevne: če bi nam izklopili Instagram in druge platforme ali pa če si predstavljamo svet brez medijske nasičenosti in popularne kulture. To bi bil neke vrste neprostovoljni digitalni detoks, kar bi bila po mojem travma za večino človeštva. Ali pa če bi izginile potrošniške izbire.

Lahkotnost kritike kapitalizma izhaja iz tega, da vemo, da mu ni nič hudega in da ga z ničimer ne moremo zares ogroziti. Če bi s kritiko dejansko nekaj tvegali, mislim, da bi bolj resno razmišljali o tem, česa si dejansko želimo in kaj bi pogrešali. Večina kritike, ki je uperjena v pretirani materializem, se sama ne zavzema zares za drastično redukcijo. Večini levičarjev ali pa večini socialistov ne bi bila všeč ta drastična redukcija, recimo v potrošnem standardu, v materialnem načinu življenja. A še enkrat: govorim o hipotetični situaciji, saj nisem prepričan, da je možno ta proces obrniti.

Če sem nekoč pisal kritične marksistične tekste in se s Hayekom sploh nisem strinjal, mi je danes veliko bolj prepričljiv. Še vedno mislim, da je bil obupna oseba, in ne strinjam se z njegovo podporo Pinochetu, se pa strinjam, da imajo poskusi umetne ekonomije približno toliko možnosti, kot so jih imeli poskusi umetnih jezikov.

Človeška vrsta na neki način proizvaja trg, ne pa nujno tudi kapitalizem. Obstajajo družbe brez pisave, brez stalne naselitve, torej vse, kar imamo za samoumevno, ni kulturno univerzalno. Dvoje pa je: govorni jezik in način blagovne menjave. Mogoče je to smer, ki je ob razmišljanju med velekorporativnim globalnim kapitalizmom in velekorporativnim globalnim etatističnim socializmom nekoliko poniknila, a bi jo veljalo raziskati – ideja tržnega anarhizma.

Torej menite, da upor zoper kapitalizem ni možen, ker si ga ne želimo zares?

Naša želja je trenutno ambivalentna. Vsi si želimo več denarja, a to je libidinalni učinek sistema, proti kateremu si želimo. Tisto, kar mislimo, da je pravzaprav orodje našega upora ali pa osnovna motivacija našega upora, je dejansko del problema. Mislim, da je materializem vgrajen v nas, da je vgrajen v našo osnovno psihično infrastrukturo. Želja je resna stvar. To je nekaj bazičnega. To je dobesedno tisto, kar nas poganja. To je tisto, zaradi česar se obnašamo, ker se obnašamo. To je tisto, zaradi česar kupujemo, kar kupujemo. To je tisto, zaradi česar grindamo, postanemo deloholiki, delamo tudi čez vikend.

Vendar, ali ni ta perspektiva pogojena s tem, kje na svetu se nahajamo? Ali ne bi denimo Palestinci drugače gledali na kritiko kapitalizma in nujnost upora?

Mislim, da je tukaj treba biti previden, da kapitalizem ne postane neko nedoločno, vseprisotno zlo in da vse, česar ne maram, poimenujem kapitalizem. Če bi bila Gaza nujen rezultat kapitalizma, bi bila Gaza povsod. Zgodovina rasne segregacije ni nujno vezana na kapitalizem. Se pa s tem povežejo svetovni biznisi. Že samo odvoz ruševin in odpadkov bo ogromen biznis. V ekonomski perspektivi je povsem nepomembno, kaj je vir profita – bodisi je to obnova po uničenju ali pa kopičenje nafte, ki ji tako raste cena, čeprav ljudje zato nimajo dostopa do nje.

Filozof Howard Caygill v svoji knjigi On Resistance: A Philosophy of Defiance vidi upor bolj kot držo, kot nenehno aktivno vztrajanje, s ciljem, ne da zamenja oblast, ampak da ohranja budnost, nepokornost, kljubovanje, odpira možnosti za alternative. Je to v kapitalizmu sploh mogoče – se ne povsem pokoriti, kljubovati?

To se mi sliši grozljivo – da bi bil ves čas v nekakšnem krču. Če bi moral ugibati, bi rekel, da je omenjeni avtor protestant. Jaz prihajam iz katoliške kulture, kjer lahko kupiš odpustke ali pa greš k spovedi in je to to. Mogoče nam je drža, ki jo omenja, zato tako tuja, ker nimamo te samoeksaminacije. To preizpraševanje po eni strani spoštujem, po drugi pa se zdi mučenje, pretirana askeza, ki siromaši življenje. Včasih pač samo sprejmeš, da svet ni optimalen, da človeštvo ni optimalno. Res pa je, da če živiš pod okupacijo, recimo v času 2. svetovne vojne ali pa danes v Gazi, potem pa niti nimaš izbire. Potem moraš biti taka oseba. A v tem primeru bi imel to za del problema. Želel bi odpraviti situacijo, ki me sili, da sem upornik.

Ampak če smo del te skupnosti, ki je napadena, posredno pa tudi sodelujemo v genocidu, bodisi s kupovanjem izraelskih izdelkov ali podpiranjem proizraelskih politik, ali ni naša dolžnost, da se upremo ob tem? Sicer pristanemo na preračunljivost – v smislu, dokler se to ne dogaja nam, se nam upreti ni treba.

Izognil bi se besedi dolžnost, saj ima zelo omejeno moč apela pri tistih, ki niso že vnaprej moralisti. Ni pa to razlog proti bojkotu izraelskih izdelkov ali drugačnemu uporu in solidarnosti z Gazo. Na Filozofski fakulteti smo se odločno izrekli proti pogodbam z Izraelom. A to je zelo preprosto, če takih pogodb že v osnovi nimaš. Če pa imaš večmilijonsko pogodbo, je to povsem drugače, s tem denarjem se financira več delovnih mest. Etična drža je takrat na preizkusu. Najglasnejši so tisti, ki nimajo nič kože v igri, ki ne vedo, kakšna teža odločitve je to: odpustiti ljudi, ki imajo otroke, kredite … ali pa jih ne, a si zato tarča očitkov. Resnost angažmaja se meri s tem, koliko tvegaš. In ravno to je moj posmeh Ljubljani: večina nič ne tvega s svojim uporom.

Neke vrste upor je zatekanje k samooklicanim antisistemskim strankam. Kako gledate na to? Je to upor? Navidezni upor?

Mislim, da je to resnični upor. Vsak upor je resničen, saj ne obstaja model oz. norma pravilnega upora, ob katerem so drugi upori lažni ali navidezni. Je pa to zelo pogosta interpretacija na levičarski sceni, kjer se jim njihov upor zdi edini pravilen. Če ni razredno vprašanje v središču, so zablodeni, če nimajo marksistične analize ekonomije, so zablodeni. Upor je zelo heterogena zadeva, ne gre vedno nujno za ekonomske razloge.

Glasovanje za Resni.co je bil resničen upor, a volilce čaka razočaranje, kot je to pogosto tudi pri drugih strankah. Politika ima neko lastno gravitacijo. Ko politiki vstopijo v to igro, to ni več igra protesta. Tukaj je fizična in metafizična meja. To je ograja pred parlamentom, ki so jo postavili v času kovidnih protestov. Stevanović je bil pred leti na tej strani ograje, potem pa je prestopil.

Tudi on je torej, tako kot pravite za levičarske intelektualce, z uprizarjanjem upora prišel do funkcije?

Da. Ko prestopiš na drugo stran ograje, igraš drugo igro z drugimi soigralci. Za vsako politično strujo ob vstopu v parlament pride trenutek streznitve. Tudi za Levico je bil pred leti precej travmatičen. Sledil je osip, katerega del sem bil tudi jaz.

Mislim, da vsaka protisistemska stranka ob vstopu v parlament zelo hitro postane sistemska. Tudi poslanci Resni.ce so že sredinski. Če je bojazen, da bodo delovali protisistemsko – ne bodo.

Neja Berger: Težko je misliti upor, ki ne bi bil hkrati že del tega, proti čemur je usmerjen

Digitalne platforme so postale neločljiv del vsakdanjega življenja, z njimi delamo, se sproščamo, se zabavamo, komuniciramo, so orodja, s katerimi si pomagamo. Delujejo na način, da čim dlje zadržijo našo pozornost, pri čemer izkoriščajo naš evolucijski sistem nagrajevanja. A gre za perfiden model izkoriščanja, saj korporacije na ta način pridobivajo podatke in z njimi trgujejo, ustvarjajo profite. V povezavi s tem se uporabljajo izrazi, kot je tehnofevdalizem in podatkovni kolonializem. Kako v takšnih razmerah lahko sploh mislimo upor?

Če hočemo danes misliti upor v kontekstu digitalnih platform ali proti njihovim operacijam, moramo najprej spremeniti osnovno intuicijo o tem, s kakšno obliko “oblasti” imamo opravka. Velik del javnih razprav o digitalnih platformah še vedno izhaja iz predstave, da živimo v nekakšni posodobljeni verziji nadzorne družbe – torej da nekdo zbira podatke o nas zato, da bi nas opazoval, discipliniral ali neposredno usmerjal naše vedenje. Ta model je v določenih kontekstih še vedno relevanten, predvsem tam, kjer se digitalne tehnologije prepletajo z državno represijo ali kolonialnimi razmerji moči. In ravno v tistih okoljih so oblike upora, ki so nam najbolj znane iz zgodovinskih primerov, še vedno lahko učinkovite.

Vendar ta model oblasti (ki zatira, omejuje svobodno izražanje, nasprotovanje, zapoveduje vedenje) ni najbolj natančen opis tega, kar se dogaja v kontekstu spletnih platform v, recimo temu "zahodnih liberalnih demokracijah". Tukaj imamo opravka z nekoliko drugačno logiko, ki jo lahko opišemo kot logiko "kontrole" v kibernetskem smislu. Ne gre za to, da bi platforme najprej postavile normo in nato poskušale uporabnike prisiliti, da ji sledijo. Ravno nasprotno: uporabnikom omogočajo široko polje delovanja – govor, ustvarjanje, povezovanje, kritiko – in nato iz tega delovanja črpajo podatke. Norme se v tem procesu ne vsiljujejo od zunaj, ampak se sproti izpeljujejo iz množice vedenjskih vzorcev.

Zato so platforme hkrati generativne in restriktivne. Generativne v tem smislu, da odpirajo prostor za skoraj neomejeno produkcijo vsebin, odnosov in praks. Restriktivne pa ne zato, ker bi neposredno omejevale, ampak zato, ker vso to produkcijo formatirajo v določene oblike – v podatke, metrike, profile, predikcije. Njihova moč je prav v tem paradoksu: omogočajo "svobodo", a to svobodo hkrati strukturirajo tako, da postane ekonomsko uporabna.

V takšnem okviru postane vprašanje upora bistveno bolj zapleteno. Klasične predstave upora temeljijo na ideji, da obstaja neka zunanja pozicija, iz katere lahko sistem kritiziramo, razgalimo ali mu nasprotujemo. Toda če je samo polje družbenega delovanja že organizirano skozi platforme, potem tudi upor nujno poteka znotraj tega polja. Da bi bil viden, mora biti artikuliran v formatu, ki ga platforma prepozna. Da bi krožil, mora uporabljati njene kanale. In v tem trenutku že vstopi v njeno logiko.

To je tudi razlog, zakaj danes vidimo ogromno kritike, ogromno političnega izražanja, ogromno "angažiranosti", pa to le redko preide v nekaj, kar bi resno ogrozilo ekonomske temelje platform. Problem ni v pomanjkanju upora, ampak v tem, da je ta upor v veliki meri že vnaprej ujet v obliko, ki jo sistem lahko obdela, uporabi, od katere lahko profitira. V določenih kontekstih je danes zato zelo težko misliti upor, ki ne bi bil hkrati že del tega, proti čemur je usmerjen.

V fragmentirani in individualizirani družbi imamo uporabniki digitalnih platform občutek, da lahko z objavami, všečki in delitvami generiramo upor. A kakšen učinek ima to? Ali gre zgolj za še eno surovino, podatek, ki ga korporacije nato izkoristijo kot katerega koli drugega? Kaj torej korporacije naredijo z uporom?

Če pogledamo nekoliko bolj natančno, kaj se z uporom na platformah dejansko dogaja, vidimo, da ga sistem ne obravnava kot izjemo, ampak kot zelo specifično vrsto "inputa".

Upor – v obliki kritik, protestnih objav, kampanj, ogorčenja – je za platforme izjemno "produktiven", ker je že vnaprej oblikovan kot nekaj, kar je mogoče zlahka zajeti: je diskurziven, javno artikuliran, kroži med uporabniki in sproža močne odzive. To pomeni, da je idealen za pretvorbo v podatke. Upor ali kritika (npr. kritika platform) na platformah deluje kot perturbacija, kot motnja, ki pa ni zunanja sistemu, ampak jo sistem zazna, obdela in vključi v lastno delovanje.

Platforme iz teh "motenj" ne izluščijo nujno njihovega političnega pomena, ampak njihove operativne lastnosti: kaj sproži največ interakcij, kateri formati delujejo, kateri diskurzi polarizirajo, katere skupine se formirajo okoli katerih tem. Na platformah zato upor zlahka postane del ekonomije pozornosti. Kritične vsebine, politični konflikti, moralno ogorčenje – vse to pogosto generira več angažmaja kot "nevtralne" vsebine. Platforma zato nima razloga, da bi to zatirala, dokler ostaja znotraj njenih pravil. Nasprotno, lahko ga celo posredno spodbuja, ker povečuje čas zadrževanja in količino interakcij. Upor lahko postane celo surovina, ki se sistemu (proti kateremu se upira) pomaga razviti in prilagajati, stabilizirati.

Ne samo na platformah, kapitalizem ima nasploh tendenco, da asimilira kritiko samega sebe - en primer je, kako je jezik kritike kontrakulturnih, študentskih in umetniških gibanj poznih šestdesetih postal inkorporiran v jezik sodobnega "menedžmenta" v osemdesetih. Boltanski in Chiapello npr. v Novem duhu kapitalizma pokažeta, da kapitalizem ne preživi kljub kritikam, ampak prav skoznje: krize legitimnosti rešuje tako, da najprej vsrka njihove najbolj prepričljive elemente in jih preoblikuje v nove organizacijske in ideološke principe. Še posebej jasno to pokažeta na primeru t. i. "umetniške kritike" iz 60. in 70. let, ki je napadala birokracijo, hierarhijo, rutino in odtujenost. Kapitalizem je te očitke inkorporiral tako, da se je reorganiziral okoli "fleksibilnosti", projektnega dela, "kreativnosti", "avtonomije" in "samouresničevanja". To, kar je bilo nekoč zahteva po osvoboditvi iz togih struktur, je tako postalo nova norma dela in vir legitimnosti sistema, ki se danes predstavlja kot odprt in svoboden – hkrati pa ohranja mnoga temeljna razmerja izkoriščanja.

Zato bi rekla, da upor ni zgolj surovina v trivialnem smislu, ampak specifičen tip surovine: tak, ki sistemu omogoča refleksijo lastnega delovanja. Če v starejših modelih oblasti upor predstavlja grožnjo, ki jo je treba zatreti, v tem modelu pogosto predstavlja informacijo, ki jo je treba obdelati. To je tudi razlog, zakaj imamo lahko občutek, da "ves čas nekaj počnemo" – komentiramo, delimo, kritiziramo –, a se osnovna struktura ne spremeni. In tukaj se morda skriva ena ključnih omejitev: dokler upor ostaja v obliki komunikacije, ki jo je mogoče zajeti, meriti in monetizirati, zelo težko postane nekaj, kar bi sistem resno destabiliziralo.

Ali je torej edini možen upor izstop, odklop? Kakšna bi bila cena tega? Ali je to sploh mogoče? Oziroma drugače: ali bi bil izstop smiselno politično dejanje ali pa to, razen za posameznika, učinka ne bi imelo?

Izstop se pogosto pojavlja kot intuitiven odgovor, ker se zdi, da gre za umik iz prostora ekstrakcije. Problem pa je, da danes ne govorimo več o posameznih orodjih, ampak o infrastrukturi, ki preči delo, komunikacijo, socialnost in celo osnovno družbeno vidnost. Cena izstopa je zato predvsem socialna in ekonomska, ne zgolj tehnična. Gre za izgubo dostopa do omrežij, v katerih se danes generira družbeni kapital – od informacij do zaposlitvenih priložnosti. To pomeni, da izstop ni univerzalno dostopna strategija, ampak diferencirana glede na razred, poklic in družbeni položaj. Izstop je možen, vendar kot individualna strategija omejen. Ne predstavlja zunanjega "udarca" sistemu, ampak predvsem spremembo pozicije posameznika znotraj njega. In nima vsak privilegija, da si lahko "privošči" izstop.

Političnost izstopa je odvisna od njegove kolektivne artikulacije. Posamezni izstopi ostajajo na ravni etike ali življenjskega sloga. Politični postanejo šele, ko se povežejo v organizirano prakso, ki lahko vpliva na pogoje delovanja sistema. Tu pa naletimo na problem, povezan s spremembami v logiki oblasti, ki sem jih omenila v prvem odgovoru: razpad kolektivnih subjektov. V nekaterih modelih oblasti so subjekti oblikovani v relativno stabilnih okoljih, kar omogoči tudi formacijo kolektivnih identitet in s tem organiziranega upora. V družbah “kontrole” pa imamo opravka s subjekti, "razpršenimi" v podatkovne tokove, formiranimi v spreminjajočih se in med seboj nepovezanih okoljih, katerih izkušnje niso več enostavno "seštevne". To pomeni, da tudi politična dejanja težje agregirajo.

Izstop ne proizvaja avtomatično kolektiva, ampak pogosto ostane fragmentiran. Vsak "izstopi" na svoj način, iz svojih razlogov, brez skupne platforme (v obeh pomenih besede). Zato izstop kot tak težko deluje kot politična strategija.

Lahko pa postane političen v kombinaciji z drugimi praksami: na primer z zahtevo po interoperabilnosti (da lahko komuniciramo brez vezanosti na eno platformo), z gradnjo javnih alternativ ali z institucionalnim pritiskom. Torej: izstop sam po sebi ne destabilizira sistema, lahko pa je del širšega političnega projekta, če je kolektivno organiziran in usmerjen.

Kaj so ali bi morale biti alternative? Ali je decentralizacija možna? Ali lahko zgradimo vzporedne platforme? Ali pa je rešitev v regulaciji, kolektivnem organiziranju …?

Decentralizacija je pogosto predstavljena kot tehnični odgovor na koncentracijo moči, vendar se gradnja vzporednih platform sooča tudi z vprašanjem "omrežnih učinkov". Alternative pogosto propadejo zato, ker ne dosežejo zadostnega števila uporabnic, ne zato, ker bi bile tehnično slabše. Regulacija je po mojem mnenju zelo pomembna, vendar ne kot naknadno "krpanje" problemov (kot deluje trenutno), ampak kot poseg v temeljne poslovne modele – predvsem v model, ki temelji na ekstrakciji podatkov in oglaševanju. Brez tega alternative težko konkurirajo, ker operirajo v neenakih pogojih. Tudi regulacija, ki trenutno obstaja v navezavi na platforme, sploh v EU, je po mojem dober korak v pravo smer.

Kakšna bo cena, če se ne upremo? Kaj je končna destinacija te oblike kapitalizma?

Za naš del sveta predvsem razširitev logike profitabilne podatkovne ekstrakcije na vse več področij. Komunikacija, gibanje, zdravje, čustva, politična participacija – vse to postaja vir podatkov, ki jih je mogoče analizirati, modelirati in monetizirati. Ključen paradoks (če že govorimo o uporu) je, kot sem omenila, da se to ne dogaja kljub "svobodi", ampak skoznjo. Platformam ni treba omejevati izražanja – bolj kot je izražanje intenzivno, bolj je produktivno. "Svoboda" (izražanja, kritike, povezovanja, komuniciranja, različnih oblik delovanja in vedenja ipd.) postane pogoj ekstrakcije.

Seveda se lahko stvari obrnejo še v veliko bolj distopične scenarije, kjer se tehnologija podatkovne ekstrakcije združi s centraliziranimi oblikami represivnega nadzora. Pomembno je poudariti, da kritiki po navadi izpostavljajo ravno ta scenarij, da nas torej "nekdo nadzira". Ampak to pri nas ne velja zares v pravem pomenu besede, je pa to dejansko stanje v mnogih drugih delih sveta. Zato pa moramo vztrajati pri distinkciji, ki je v akademskih razpravah o platformah in "tehnofevdalizmu" (in podobnih pojmih) pogosto zabrisana: ta "mehkejša" oblika kontrole v zahodnih kontekstih obstaja vzporedno z bistveno bolj nasilnimi oblikami "digitalnega nadzora" v neokolonialnih in vojnih kontekstih. Iste tehnologije lahko v enem primeru služijo optimizaciji oglaševanja, v drugem pa upravljanju populacij, nadzoru, vojaškim operacijam, teroriziranju populacij, pri čemer je najbolj paradigmatski primer izraelska okupacija Palestine in tehnologije, ki jih pri tem uporablja izraelska vojska v sodelovanju z ameriškimi in izraelskimi tehnološkimi podjetji.

Zorica Petrović, Ženski pevski zbor Kombinat: Lekcija je, da se z izzivi vseh vrst spopadamo neupogljivo in neuklonljivo

Zakaj pesmi upora? Kako same razumete pojem upora danes? Ali je to, kar počnete, že samo po sebi upor – in če je, proti čemu, komu?

V Kombinatu na vsakem koncertu poudarjamo, da je upor tako pravica kot dolžnost slehernika. Upor je za nas moralni imperativ v borbi za temeljne vrednote, kot so osnovne človekove pravice in dostojanstvo, ne glede na osebne okoliščine posameznika.

Me na to opozarjamo na način, ki nam je najbližji: s pesmijo z vseh vetrov in obdobij. Skupni imenovalci našega upora so obramba človekovih pravic in svobode, nasprotovanje krivicam, diskriminaciji in nasilju. Za nas je upor izraz kritičnega mišljenja in aktivnega državljanstva, obenem pa tudi vprašanje osebne integritete: kako ostati zvest vrednotam, tudi ko bi bilo lažje drugače? Vse skupaj pa črpamo iz zgodovinskih oblik upora, ki jih razumemo kot temelj za današnje svoboščine.

Vaš repertoar pogosto črpa iz partizanske tradicije – kako danes razumete ta zgodovinski upor? Se vam zdi, da je partizanski upor v sodobnem diskurzu reinterpretiran ali celo demoniziran? Zakaj?

Drži, zaradi partizanskih pesmi v našem repertoarju nas nekateri imajo za zgolj še en partizanski zbor več, čeprav to ne drži. Partizanske pesmi so pomemben del širšega konteksta pesmi upora in del naše prepoznavnosti, ne pa naša edina vsebina, saj pojemo tudi feministične, delavske, protestne in družbenokritične pesmi.

Partizanski upor sicer ni neka slovenska posebnost. Nastal je v času 2. sv. vojne, ko nam je grozilo fizično in narodnostno izginotje na podlagi sprevrženih rasnih teorij v okviru nacizma in fašizma. Duhovniku in pisatelju Franu S. Finžgarju so recimo fašisti na zaslišanju zabrusili: "Vsi Slovenci bi morali biti pobiti, vsi kot psi in brez vsake milosti!" Zato fašizem in nacizem razen oboroženega odpora nista puščala nobene alternative ne Slovencem ne podjarmljenim narodom drugod po Evropi. In v očeh kritične mase prebivalstva je bil aktiven upor proti temu nepopisno krutemu in sprva veliko močnejšemu nasprotniku edina logična izbira. Kasnejši razvoj dogodkov je pokazal, da je bila ta predpostavka pravilna. Partizanski odpor v okupiranih državah je namreč ključno pripomogel k zlomu nacifašističnega vojaškega stroja in slovenski odpor je bil po svoji organizaciji, trajanju in obsegu med najboljšimi v Evropi.

A to je terjalo svojo ceno v nepopisnem trpljenju, odrekanju, strahu in žrtvah. Naš credo med drugim zato jasno poudarja, da imamo vse razloge za hvaležnost v oziru do vseh, ki so žrtvovali svoja življenja ne le v boju za golo preživetje, pač pa iz kljubovanja do razčlovečenja in želje po ohranitvi temeljne osebne svobode. Veliko jim dolgujemo, tako kot recimo Francozi veliko dolgujejo svoji La Résistance, Španci svojim republikancem itd.

Seveda je danes partizanski odpor pri nas deležen tudi enako nekritičnega omalovaževanja in pljuvanja, kot je bil nekoč nekritično obravnavan s strani oblikovalcev kasnejšega ideološkega in političnega sistema. Toda principielno demoniziranje partizanskega upora kot ideje gre razumeti kot del revizionizma, tipičnega za t. i. mlade demokracije nekdanjega vzhodnega bloka, kamor vsaj idejno spada tudi slovenska država.

To se obenem vklaplja v širšo globalno sliko, kjer se z obrobja v občo družbeno sredino spet pomikajo nestrpnost, relativizacija skrajnih nacionalističnih, rasističnih in genocidnih ideologij. Samo poslušajte verbalne ekscese nekaterih svetovnih, pa tudi nekaterih slovenskih politikov na ideološkem polu, ki se vse bolj odkrito istovetijo z omenjenimi pojavi. Slednji pri nas ravno z diskreditacijo nujnosti narodnoosvobodilnega boja, kar je njihovo glavno orožje, želijo relativizirati tudi vse zlo, ki je partizanska gibanja pravzaprav prebudilo. In bi namenoma radi zamenjevali vzroke s posledicami.

Kakšno sporočilo ali lekcijo bi morali potegniti iz partizanskega upora?

Ob tem vprašanju pomislim na kip talca v Rožni dolini, ki z razpeto srajco nastavlja prsi strelom. Koliko ustreljenih talcev je ob zadnjem trenutku pogumno, celo s posmehom zrlo v oči svojim krvnikom! Takega človeka sicer lahko ustreliš, ubiti ga pa ne moreš. Ta gesta nosi sporočilo kljubovalnosti, ki preživi njenega lastnika in kot električna iskrica skače od talca, ki je ustreljen, na tiste, ki to gledajo. In ko taka iskrica razplamti v požar, jo je težko zaustaviti. Lekcija je torej, da se z izzivi vseh vrst, tako individualno kot kolektivno, spopadamo neupogljivo in neuklonljivo.

Kaj bi danes pomenilo upreti se? Kakšen bi bil učinkovit upor? Zakaj se to ne zgodi oz. zakaj je tako težko?

Kdo pravi, da se ne upiramo? Širom sveta ljudje dvigajo glasove proti genocidu v Palestini, vedno bolj ozaveščeni ameriški državljani pozivajo na upor proti trinoški avtokraciji njihovega predsednika, ki se obnaša kot diktator, študentsko gibanje v Srbiji je pljusknilo čez robove države ter preseglo etnične in verske delitve marsikje po prostorih nekdanje Jugoslavije.

Ko vemo, kaj točno želimo spremeniti, ko obstaja za to dovolj široka javna podpora, ko imamo dovolj potrpljenja za spremembe, ki redko pridejo hitro, in predvsem legitimnost, ima upor toliko večjo težo.

V našem geografskem prostoru smo trenutno še ujeti v ugodje obdobja Pax Europea, kjer sicer godrnjamo nad težavnostmi vsakdana, a smo v resnici lahko povsem zadovoljni. Tehnologija je pa tista, ki je svet spremenila v globalno vas, in nam približala vse gorje, ki ga fizično ne doživljamo, smo mu pa priča dnevno preko medijev. Morda imamo zato občutek, da smo za vse to že otopeli. A ravno zato smo tu Kombinatke, da vas povabimo k temu v svojih verzih: "Dvignimo glave za vse, ki trpe, podajmo roke, vsem, ki hrepene. Misli premnogih, ki sejejo strah, spreminjamo v barve vseh človeških ras!"